Do konca marca 2019 je treba oddati poročilo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. O pristojni Uredbi smo se pogovarjali s Francijem Turkom iz podjetja Slopak d.o.o., ki poudarja, da je zelo pomembno voditi natančno evidenco posamičnih izdelkov.
Pozdravljeni, g. Turk, v letu 2018 je izšla novela Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo – nam lahko, prosim, pojasnite, kaj je novega v primerjavi z dosedanjimi obveznostmi podjetij?
V javnosti in medijih se veliko govori o novostih uredbe, a novega dejansko ni tako veliko. Podjetja morajo že več kot petnajst let voditi evidence o embalaži, ki jo dajo prvič v promet v Sloveniji. Prvo dajanje v promet bremeni slovensko okolje, ne glede na to, kje bo ta embalaža nastala kot odpadek – gospodinjstvu, trgovini, industriji. Enako velja, če ostane ta embalaža na »dvorišču« podjetja in ni šla v prodajo. V tem primeru gre za odpadno embalažo pri podjetju. Poročati in evidentirati je treba vso embalažo, za katero lahko neodvisna oseba ugotovi, da je pravna oseba na njeni osnovi povzročila odpadek. Računovodsko gledano moramo voditi količine embalaže od dobaviteljev embaliranega blaga iz tujine in količino embalaže, ki jo podjetja dajo svojim kupcem v državi. Kar je zares novo, je to, da sedaj obveznost poročanja velja za vse pravne subjekte. Prej je veljala le za tiste, ki dajo v promet več kot 5000 kg embalaže. Nova je tudi oblika, saj se sedaj na ARSO poroča preko spletne aplikacije, medtem ko poročanje na FURS ostaja nespremenjeno oz. preko sistema E-TROD.
Komu morajo oddati poročilo in na koga naj se obrnejo, če so v dvomih?
Vsako podjetje, ki se srečuje z dajanjem embalaže v promet, mora poročati. Če ima letno nad 15.000 kg embalaže, poroča na FURS ter plačuje okoljsko dajatev zaradi nastajanja odpadne embalaže. Na ARSO pa poroča, če da v promet manj kot 15.000 kg embalaže. Veljajo pa tudi izjeme, in sicer, če da podjetje v promet manj kot 15.000 kg embalaže in je to nevarna embalaža, embalaža iz PVC-ja ali gre za plastične nosilne vrečke, mora obvezno poročati na FURS.
"Kar je zares novo, je to, da sedaj obveznost poročanja velja za vse pravne subjekte."
Katere so najpogostejše napake pri oddaji poročila? Poznate kakšen primer iz prakse?
Največkrat podjetja pozabijo poročati o embalaži, ki ostaja na »dvorišču« in o odpadni embalaži, ki je nastala zaradi nakupa surovin, še posebej če gre za izdelke, ki pridejo iz tujine. O embalaži izdelkov, ki zapusti podjetje in gre v prodajo na domači trg, pa običajno poročajo.
Pogosta napaka je tudi ta, da podjetje naredi le oceno, čeprav je treba voditi natančno evidenco po vrstah embalaže po posamičnem izdelku oziroma artiklu.
Dodatno bi rad še opozoril na odpadke iz promocijskega materiala, obdaritev poslovnih partnerjev in podobne, ki niso del prodajnega programa in zato podjetja običajno embalaže takšnih izdelkov ne evidentirajo.
Zanemariti pa ne gre servisne embalaže. Tu je še veliko nejasnosti oziroma prihaja do največ vprašanj. Servisna embalaža je embalaža, ki se uporablja na mestu nakupa, kot na primer embalaža za narezano salamo, za kos pice … Običajno je zavezanec za poročanje in plačilo stroškov proizvajalec servisne embalaže ali, če blago kupi iz tujine, pridobitelj servisne embalaže. Tukaj je razlika glede na splošno prakso, da je zavezanec za poročanje tisto podjetje, ki blago zapakira v embalažo. V tem primeru se je obveznost premaknila korak nazaj – s tistega, ki blago zapakira, na proizvajalca oz. pridobitelja tovrstne embalaže.
Kaj se je spremenilo za podjetja, ki so že po stari zakonodaji morala oddajati poročilo?
Za podjetja, ki so že prej oddajala poročila na FURS, ni bistvenih sprememb. Njim zakonodajne obveznosti nalagajo le dodatno poročanje o plastičnih nosilnih vrečkah. Za podjetja, ki so poročala na ARSO, je drugačen le način oddajanja poročila, in sicer preko spletne aplikacije.
Komu poročila ni treba oddati?
Če pri dejavnosti nastaja odpadna embalaža, toda podjetje ne daje embaliranega blaga v promet kot prva pravna oseba v Sloveniji, poročanje ni potrebno. Praktičen primer: računovodski servis nabavlja repromaterial izključno v Sloveniji. Vsa svoja poročila pa izdeluje v elektronski obliki. V tem primeru računovodskemu servisu ni treba poročati o embalaži.
Ali bi podjetja, ki morajo oddati poročilo, želeli na kaj posebej opozoriti?
Vzpostavite čim bolj natančno evidenco, saj se bodo obveznosti za gospodarski sektor v prihodnosti še povečevale. O tem pričajo številni primeri iz tujine in sprejete Evropske uredbe s področja ekologije. Po predvidevanjih se bo meja za poročanje na FURS v kratkem spustila pod današnjih 15.000 kg letno. Prav tako bi rad opozoril na nekaj, kar velja za vsa podjetja – na osnovi novih evropskih direktiv bo treba do leta 2030 vso plastično embalažo reciklirati. Omenjeno predstavlja velik izziv za vse udeležence v verigi, tako proizvajalce plastične embalaže, podjetja, ki dajejo embalirano blago na trg, prebivalstvo, ki bo moralo pravilno zbirati in odlagati odpadno embalažo, zbiralce in predelovalce odpadne plastične embalaže, kakor tudi za Družbo za ravnanje z odpadno embalažo (DROE), ki bo morala poskrbeti za primerno in pravilno pot odpadkov.
Gospod Turk, hvala za pogovor.
